21 Photos - Aug 12, 2010
Photo: Photo: Tega leta sem si že (spet) zaželel, da bi se na Triglav odpravil ponoči. Kakšno leto se zgodi, da te moje (tradicionalne) poti ne opravim pa mi potem kar nekaj manjka.
Kdor ni okusil te vrste užitka, res ne more vedeti, kaj zamuja. Ja, se razume, tudi obilico adrenalina, ko se ponoči sprehajaš čez Pokljuški gozd pa samo čakaš, izza katerega drevesa bo nate planil medved. Medvedje pa so tam, o tem ni dvoma. No, kljub temu sem se odločil in 10.8.2010 ob 20:47 START. Malo nad vojašnico na Pokljuki, torej na višini cca 1460m.
Planiral sem, da bom skozi gozd hodil uro, do ure in pol. Strah pa naredi svoje :)))))) in na sedelcu Pri Jezercih sem bil vsaj 1x hitreje. Nasploh sem presegel samega sebe, saj sem imel občutek, da sem bolj na slabem s kondicijo pa ko sem pogledal na uro  pri Vodnikovem domu in je kazala 22:44, sem ugotovil, da s slabo kondicijo pa ne bi mogel markacijskega časa preseči za celo debelo uro. Strah pred medvedi je tudi napravil svoje, saj sem skozi gozd šel, kot bi imel vsaj enega medveda za petami:)))Photo: Sam samcat, edini ta trenutek v Sloveniji, na njeni najvišji točki. Ga ni bilo Slovenca ta hip, višjega v SLO od mene :))
Občutek - NEPRECENLJIV. Pa ne zaradi zgoraj napisanega, pač pa zaradi prečudovitih prizorov, ki so me čakali tam zgoraj in zaradi katerih se je izplačalo potruditi in svojo rit potegnit tako visoko.



V Vodnikovem domu v koči (ki je bila sicer zaklenjena, odklenjen pa predprostor, verjetno ravno za take vrste tičev, kot sem jaz, ki pridejo tja gor bolj pozno), sem imel na razpolago stol in mizo in vsaj uro časa, da malo zadremam. Bil sem namreč precej prehiter (ponoči pa res nimaš kaj firbcev past pa fotkat naokrog in se hoji lahko resnično v celoti posvetiš). S »spanjem« sem neuspešno poizkušal eno uro pa se potem odpravil dalje, proti Planiki. Zdaj sem vedel, da moram hoditi bolj počasi, sicer bom na Triglavu kdo ve koliko časa zmrzoval in čakal sončni vzhod.
Kljub temu sem bil na Planiki zopet prehitro in zato sklenil, da si privoščim še urco dremeža.
Pot od Planike navzgor, je bila zaradi malo slabših vremenskih pogojev kar zahtevna. Noč, mokre skale mestoma, mraz in močan veter, so odigrali veliko vlogo. Mestoma sem se navzgor, koder ni bilo varoval v steni, dejanskoPhoto: ... plazil navzgor po vseh štirih, ker sem razmišljal, da bi me kakšen sunek vetra lahko dobesedno vrgel iz stene. Kasneje, kakšno uro in pol za mano, so gor prišli še trije s Kredarice. Vremenar, sobarica in še en tip. Vremenar mi je povedal, da ima ravno smeno. Ko so se odpravljali gor, je veter pihal s 40 km/h in bilo je 8 stopinj. Na Kredarici. In verjamem, da višje gori, je pa le bilo malo več vetra in mraza.


Ko sem prišel na vrh, sem ugotovil, da sem še precej prezgoden. Ura je kazala 4:40. Prejšnji posnetek sem naredil ob 5:14, tegale pa ob 5:17.
Prizori na gori so bili skoraj proti mojim pričakovanjem. Vseeno si nisem predstavljal, da bom deležen toliko lepega. Ja, saj sem pričakoval meglice v dolini pa da bodo ven kukali samo vrhovi najvišjih gora.....lepše prizore si človek težje zamisli. Ampak vse tiste barve, ki mi jih je nudil na novo porajujoči se dan....neopisno, res. In začelo se je nebo barvati že preden sem stopil na vrh. Sicer imam fotk še ogromno ampak težko je v temi pa s tem aparatom..Photo: 5:19


...nastavljati ostrino posnetkov. Tako da tu sem bil potem doma, kar pošteno razočaran, saj sem izgubil večino lepega. In nemogoče je, spet s takim aparatom, kot ga imam, ujeti vse tiste barve, ki sem jih videl, dovolj realno. Čeprav, v poltemi je sploh težko ujeti realne barve in kamen in sploh stvari v senci, dobi modrikasto barvo, s pridihom magente in cyana - tole fotko recimo, sem osvetljeval 30 sekundPhoto: 5:21

Počasi se dani. Težko je narediti res dobre posnetke, ko nimaš kam postaviti aparata (stojala nisem imel, skale pa so na mestu, kamor bi pa aparat lahko dal, prenizko. Pomagal sem si tako, da sem na obstoječe skale naložil še nove, na njih pa postavil nahrbtnik. Tako sem aparat lahko le dvignil vsaj za dodatno višino, da so se kaj videle tudi meglice v dolini in zarja, sicer bi ujel samo stolp in kamenje. Fotkati iz roke, torej samo držati aparat in pritisniti je pa nemogoče pri tako mali količini svetlobe, saj bi bila fotografija, zaradi dolgo odprtega zaklepa popolnoma zamazana, ker konkretno recimo, za tole fotko sem imel zaklep odprt 25 sekund. In držati aparat 25 sekund na miru - utopija. Ne rečem 1/3 sekunde. Morda.)Photo: 5:27


Vse svetleje je....Photo: 5:33Photo: 5:36Photo: 5:51


In začelo se je....sonce je začelo svojo dnevno izmeno. Pa zdaj ne vem....ali sem ga prišel jaz pozdraviti ali on mene :)Photo: 5:54Photo: 5:56

Zdaj sem lahko fotkal že s programskim načinom in torej brez "stojala". A vendarle, za tole fotko sem se moral izjemno potruditi. Z eno roko sem se držal za zajlo stolpa in se nagnil nazaj, kolikor se je le dalo, da sem skoraj visel v zraku, z drugo pa pritisnil in....nastala je tale fotka.Photo: 5:59Photo: OLYMPUS DIGITAL CAMERAPhoto: 6:05


In sonce je pričeli lizati s svojimi, nežno barvitimi lovkami, sprva samo vrhove pa potem ......Photo: 6:18



.....vse hitreje in hitreje in z že povsem drugimi niansami barv vse več sveta.....

IN.... kdo bi lahko prezrl tole mogočno senco, našega očaka Triglava pod mojimi nogami. Kot bi mi Triglav šepetal:
"Pa poglej in mi povej, kdo najmogočnejši, v deželi je tej? Čigava senca je navečja, najdaljša, najmogočnejša....kdo je tu gospodar?"Photo: 6:50


Počasi grem v dolino. Bližam se že Malem TriglavuPhoto: 6:50

Pogled v dolino VrataPhoto: 7:02


Pa še pogled z Malega Triglava nazaj po grebenu pa vse do vrha, koder se vije že kar velika, človeška "kača" Triglavovih oboževalcev...Photo: 7:15Photo: 11:01


Spočil sem se že in Vodnikov dom je že za mano, v daljavi pa Triglav. Grem počasi v dolino........